VODOPIVEC Vinko

VODOPIVEC Vinko, slovenski rimskokatoliški duhovnik in skladatelj, se je rodil 16. januarja 1878v Ročinju.  Po osnovni šoli v Podgori je v Gorici 1890–8 obiskoval gimnazijo in 1898–1902 študiral teologijo (ordiniran 1901). Kaplan je bil 1902–6 v Kamnjah pri Vipavi in 1906–7 v Črničah pri Ajdovščini, od 1907 vikar in od 1936 do smrti župnik v Kromberku, le med vojno 1916–8 je živel v Cerknici. Deloval in ustvarjal je v zelo razgibanem in za slovenski narod, še posebej za Primorce, usodnem času. 

Zgodnje zanimanje za glasbo mu je spodbudilo predvsem družinsko okolje, a je ostal v glavnem samouk, le deloma je študiral pri skladatelju Danilu Fajglju. Posvečal se je predvsem cerkveni glasbi. Širši javnosti se je predstavil najprej s skladbo O salutaris hostia (CG 1902). Odtlej je objavljal v CG, Sv. Ceciliji (Zagreb 1914) in drugje, veliko pa izdal kot samostojni tisk.

Svetne skladbe je objavljal v Naših akordih, Zborih, Pevcu, Naših zborih. Uglasbil je spevoigre mdr.: Kovačev študent (1910, 1927, libreto I. Kovačič), Srce in denar (1928 in Pevčeva pesmarica 1928, libreto F. Terčelj), Snubači (1926, libreto F. Terčelj), Povodni mož (1936, libreto Dragotin Vodopivec). Zbori (moški):  Na poljani (J. Murn), Jaz bi rad rudečih rož (J. Lovrenčič), O večerni uri in Pobratimija (S. Jenko), in Žabe (J. Stritar). 

Vodopivcu najprimernejši in najlepši spomenik so postavili primorski študentje v Ljubljani, ko so pod vodstvom Antona Nanuta v letu 1953 ustanovili Primorski akademski zbor Vinko Vodopivec. 

Umrl je 29. julija 1952v Vipavi, pokopan pa je v Kromberku.