GREGORČIČ Simon

GREGORČIČ Simon (15. oktober 1844 – 24. november 1906) je bil slovenski pesnik in rimskokatoliški duhovnik. Velja za prvega lirika slovenske realistične poezije in najbolj melodičnega slovenskega pesnika.

Gregorčič je bil rojen v majhni gorski vasici Vrsno nad reko Sočo v Goriško-Gradiščanski grofiji. Po končani gimnaziji je vstopil v goriško semenišče. Posvečen je bil 27. oktobra 1867, vikar v Kobaridu pa je postal septembra 1868. Tam je nadaljeval z literarnim delom in skupaj s prijateljem Ignacijem Gruntarjem leta 1871 ustanovil ljudsko čitalnico. Leta 1873 je bil premeščen v Rihemberk v Vipavski dolini. Po tem je bil še nekajkrat premeščen, preden se je leta 1903 upokojil, prodal hišo in se preselil v stanovanje v Gorici, kjer je 24. novembra 1906 umrl.

Kot študent je začel pisati liriko, ki je bila objavljena v številnih literarnih revijah (Slovenski glasnik, Zgodnja Danica, Zvon, Ljubljanski zvon). Iz njegovega dela je razvidno, da so ga navdihovale romantične pesniške oblike. Večinoma je pisal ljubezenske, domoljubne, življenjske pripovedne pesmi in celo nekaj epskih pesmi. Njegove pesmi, kot je oda »Soči«, so bile domoljubne narave, pisal pa je tudi ljubezenske pesmi, kot je »Kropiti te ne smem« in delal. v drugih pesniških zvrsteh. Njegova najpomembnejša dela so bila Človeka nikar, Ujetega ptiča tožba, Moj črni plašč, Veseli pastir, Nazaj v planinskem raju, Oljki.

To mu je uspelo že s prvo zbirko Prvi zvezek Poezij (1882) in po šestih letih je izdal drugo zbirko Poezije, izšla je še četrta zbirka / Četrti zvezek Poezij (1908).

Gregorčičeva besedila so uglasbili slovenski skladatelj Anton Nedved, Hugolin Sattner, Breda Šček, Pavle Merku in Tine Bec.