ARHAR Vojan Tihomir

ARHAR VOJAN TIHOMIR (20. julij 1922, Ljutomer – 10. november 2007, Ljubljana) je bil slovenski pesnik, pisatelj, publicist, bibliotekar in profesor, znan predvsem po delih za otroke.  Rodil se je Antonu Arharju in Lidiji (roj. Zagorjan). Osnovno šolo je obiskoval v Ljubljani (na Ledini), gimnazijo pa v Celju, Ljubljani in Sremskih Karlovcih. Med drugo svetovno vojno je bil aretiran in nekaj časa v taboriščih Gonars in Monigo-Treviso, kjer je spomladi 1943 maturiral. Po vojni je na Filozofski fakulteti v Ljubljani študiral zgodovino in geografijo (diplomiral 1953) ter kasneje še psihologijo (diplomiral 1972). Delal je kot bibliotekar v Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK), profesor v Prehodnem mladinskem domu, svetovalec in dokumentalist v državnih in mestnih organih. Upokojil se je leta 1989. Po upokojitvi je živel tudi v Stični. 

Literarno je začel ustvarjati v šestdesetih letih 20. stoletja. Napisal je okoli 1000 pesmi, ugank in kratkih proznih del, predvsem za otroke, z motivi narave, letnih časov in živali. Njegove pesmi so preproste, zvočne in igrive; nekatere so uglasbene (npr. Mucek Janeza Bitenca). Med pomembnejšimi deli so zbirke Sončne statve (1970, soavtorstvo), Capljači (1972), Kresnice (1974), Ogenjček (1980), Letni časi, 99 orehkov (uganke) in druga. Pisal je tudi za odrasle (npr. Šepetanje duše, Pozabljena lutnja) ter publicistična dela, med drugim o patru Simonu Ašiču in stiški opatiji (Oživljena tihota). 

Arhar je bil odličen pesnik za najmlajše in je s svojimi deli obogatil slovensko mladinsko književnost.