Uporabniško ime:

Geslo:



Ste izgubili geslo?
Nova stranka?
  • Artikli: 1698
  • Skupin: 174
  • Zadetkov: 0
  • Cene v: EUR, SIT
Izberite jezik:
 Slovensko
 English
Košarica:
V košarici imate
0 artiklov
Iskanje:

Dogodki


< prikaži vse dogodke

DEC
05
2012
TURNEJA - Damijan Močnik je zaključil turnejo na Tajvanu Slovenski skladatelj in pedagog Damijan Močnik je zaključil 14-dnevno turnejo v daljno-azijskem Tajvanu. Ves čas je pisal tudi spletni dnevnik, ki ga založba ASTRUM ekskluzivno objavlja ...
 

Gostovanje Taipei –
DNEVNIK

Damijan Močnik

 

Sreda, 12. decembra 2012

 

Dan po koncertu se začne pozno, s kosilom pravzaprav, nadaljuje z obiskom »tajvanskim term« - hiša, blizu katere je izvir termalne vode, z nekaj malo večjimi kopalnicami in zaključi s pohajkovanjem po t.i. »Night market« - polno trgovinic z vse mogočimi stvarmi, stojnicami s hrano, ipd. Stalno imam za spremstvo pevke in pevce iz zbora, ki mi z veseljem razlagajo karkoli me zanima. Z mislimi pa sem že doma, štirinajst dni je dolga doba in komaj čakam na jutrišnji dan, ko se začne polet nazaj iz azijske eksotike v domačo realnost, ki jo že zelo pogrešam.

 

In kaj ostane po Tajvanu?

 

Navdušeni mladi Tajvanci, ki znajo peti v slovenščini in so navdušeni nad mojo glasbo; blizu 100 tajvanskih zborovodij, ki sem jim predstavil mojo glasbo, preko 2000 poslušalcev (na obeh koncertih skupaj), ki so slišali mojo glasbo; veliko zelo prijaznih in gostoljubnih ljudi in nekaj novih prijateljev, s katerimi bomo zagotovo še sodelovali. Človek si res težko predstavlja, da lahko z glasbo nagovarja tudi ljudi, živeče v tako oddaljeni kulturi in tradiciji, kot je tajvanska.

 
 
Torek, 11. decembra 2012
 

Dan se začne zgodaj, saj imam ob 9h triurno delavnico za zborovodje dekliških in ženskih zborov. Spet se jih zbere 30, zasledim nekaj obrazov s ponedeljkovega predavanja. Najprej predstavim zborovsko piramido v Zavodu sv. Stanislava, zanima pa jih tudi, kako je urejeno zborovstvo na osnovnih šolah. Izvem, da so na Tajvanu prve zbore začeli ustanavljati šele pred štiridesetimi leti, zbore po šolah pa vodijo učitelji glasbe prostovoljno, zato niso plačani. Pred 10 leti je bilo zborovsko življenje na šolah še kar živo, danes pa so bolj popularni orkestri, sicer pa, kot sem že pisal, starši rajši vidijo, da se otroci bolj posvečajo študiju, ker v ogromni populaciji boj za napredovanje zelo krut.

 

Potem predstavljam moje skladbe za visoke glasove, beremo besedilo, prepevamo in na koncu poslušamo posnetek: Acclamatio, In taberna (SSAA), Kralj, Blagri, precej časa pa posvetim vsebinski in kompozicijski analizi skladbe Godec pred peklom. Navdušeni so, pokupijo skoraj vse prinešene note in zgoščenke, seveda je obvezno podpisovanje in fotografiranje.

 

Koncert je v najstarejši dvorani v Taipeiu, ki so jo zgradili takrat, ko so Japonci za nekaj časa zasedli Tajvan. V ozadju odra je obešena cela paleta zvonov (namesto orgel, kot so recimo v Slovenski filharmoniji), več stoletij staro glasbilo. Za generalko imamo na voljo pravo obilje časa in lahko dobro pripravimo tudi odrsko postavitev skladb Veni Creator Spiritus in Slovenske melodije. Akustika je zelo dobra in vsi smo dobro razpoloženi.

 

Koncert je odlično uspel. Po prvem delu, v katerem prepevamo predvsem glasbo v slovenščini sem zelo vesel pohvale iz strokovne publike, da zbor zveni popolnoma na evropskem nivoju. Tudi drugi del nadaljujemo v takem slogu, proti koncu pa se ob spremljavi godalnega orkestra vzdušje še stopnjuje. Najbolj jih navduši že sam vstop, ko je zbor na oder prišel pojoč Si vox est canta, pa Svetonočne misli, Ipavčeva Ej, tedaj…, Merkujeva Zeleni polog, Ježeva Igraj kolce in za konec prvega dela Slovenske melodije. V drugem delu jih zelo prepričamo z Vavknovo Zveličar dans se je rodil in Renerjevo Božično nočjo, morda največji aplavz dobi Verbum supernum prodiens in seveda mala kantata Venit lumen. Tudi jaz presenetim publiko, ko pridem na oder božično glasbo dirigirat oblečen v nov telovnik v čudoviti rumenozlati barvi z izvezenimi tradicionalnimi kitajskimi motivi, krojen v kitajskem slogu. Kot zadnji dodatek odlično zapojemo še mojo priredbo tajvanske ljudske YUE GUANG GUNAG. Publika je navdušena, čeprav verjetno še nikoli niso slišali tako eksotičen priredbe njihove ljudske glasbe- pevcem so všeč predvsem zaključni akordi, ki so kot nekakšen moj zvočni podpis.

 

Po koncertu sledi cel kup fotografiranja, podpisovanja not, zgoščenk, koncertnih listov, plakatov ipd. Čeprav mi je kar precej nelagodno, prijazno vztrajam do konca, ker vem, da jim to veliko pomeni, tako pevcem kot publiki.

 

Zaključna večerja mine v izrednem vzdušju. Podarijo mi posebej narejeno knjigo, vsak je prispeval eno stran s fotografijo in zapisanimi vtisi. Ko mi še enkrat zapojejo Svetonočne misli (ta skladba je večini izredno všeč), priznam, sem zelo ganjen. Nadaljuje se veselo s petjem vseh slovenskih pesmi s koncerta in zaključi s Slovenskimi melodijami – ki jih pojejo na pamet, z žarečimi obrazi, na vse grlo.

 

Ponedeljek, 10. decembra 2012 

 

Po naporni nedelji se prileže malo daljši spanec. Dan se začne s korekturo dveh neznanih Adamičevih skladb, ki bosta objavljeni v notni prilogi zadnje letošnje številke Cerkvenega glasbenika. Še dobro, da obstaja internet.

 

Čez dan sem deležen tudi presenečenja v obliki baje svetovno znane kitajske masaže stopal in ramen. Ko sem že na stolu mi Amy prišepne, da lahko tudi boli. Res je kar bolelo, predvsem ramena, stopala pa začuda skorajda nič in maser je ugotovil, da mi zdravje dobro služi, kajti tradicionalna  kitajska medicina trdi, da so v stopalih pomembne točke, ki vplivajo oz. kažejo na bolezni notranjih organov.

 

Zvečer smo imeli prvo vajo z godalnim orkestrom, ki ga sestavljajo študentje Akademije za glasbo.  Ugotovil sem, da je z godalci povsod isti križ. Na začetku je vse OK, oni obvladajo, potem se stalno nekaj zapleta s štrihi, ko pride 7/8 takt ali menjava 3/4 s 6/8 je spet cela zmeda. Ko vidijo, da je vrag odnesel šalo, pa se končno zberejo in uredijo. Mislim, da smo dobro pripravljeni, zato z veseljem čakam na jutrišnji koncert.

 

Nedelja, 9. decembra 2012

 

Že ob 9h zjutraj se začne delavnica za zborovodkinje otroških zborov in učiteljice – moških ni, pride pa presenetljivo 30 večinoma mladih gospodičen ali gospa. Naročilo od organizatorjev imam, da predstavim mojo glasbo za otroške zbore – od 1 do 3 glasja. Znajdem se v težki situaciji predstavljati kitajsko govorečim glasbo s slovenskim besedilom. K sreči imam tudi 2-glasno verzijo skladbe In taberna (besedilo iz Codexa Buranus) s katero začnem 3 urno delavnico. Ko začnem predstavljati skladbico Življenje na besedilo Nika Grafenauerja ugotovim, da je pravzaprav vseeno – ali latinščina ali slovenščina – v obeh primerih jim besede kar nekaj časa povzročajo težave, potem pa nekako gre. V pavzi pokupijo kar nekaj not in zgoščenk, seveda brez podpisovanja in fotografiranja ne gre. Drugi del je namenjen vprašanjem in razvije se zanimiva debata. Vsi občudujejo evropsko zborovsko petje in bi radi tudi na Tajvanu delali tako kot mi. Na Tajvanu imajo, kot povedo, 5 dobrih zborov, zbori v šolah pa so še bolj v povojih. Težko je dobiti otroke na vaje, ker se morajo učiti. Tudi na Tajvanu je po Japonskem vzoru velika selekcija že od prvih šolskih let – pouk traja od zjutraj do pribl. 15h potem se do poznega večera otroci učijo pod vodstvom inštruktorjev v t.i. popoldanskih šolah, zvečer pa pridejo domov spat. Družine so pravzaprav skupaj le za vikend. Od petja in umetnosti ne moreš živeti, je preveč prevladujoča miselnost. Zdaj lažje razumem, zakaj se potem tisti, ki jim glasba nekaj pomeni, vsemu navkljub še bolj trudijo.

 

Po kosilu je predstavitev koncertnega programa. Spet se zbere okrog 30 poslušalcev, tudi profesorjev s kolidžev. Gospa Yu-Wen Pan, ki je profesorica na glasbenem oddelku Tajvanske univerze, je obakrat, dopoldne in popoldne, prevajala moje predavanje v kitajščino. Najprej predstavim s pomočjo zbora pestrost slovenske ljudske pesmi – izvajamo tudi moje Slovenske melodije, v katerih predstavim belokranjsko, prekmursko, rezijansko, primorsko in koroško glasbo.

 

Potem je nekaj časa odprta vaja, na kateri predstavim moje metode vadenja, stalno pa tudi odgovarjam na vprašanja. Na koncu jim razložim še skladbo Christus est natus (to skladbo tu vsi poznajo) – nastanek, kompozicijski postopek, nekatere zanimive glasbene misli in 3 ure so naokrog kot bi mignil.

 

Zvečer je spet tri urna vaja. Občudujem pevce – neverjetno so vzdržljivi. Veliko si zapomnijo od prejšnjih vaj, skoraj 90%. Tokrat imam namenoma bolj sproščeno vajo. Veliko se smejimo in zabavamo ko vadimo Slovenske melodije in Veni creator Spiritus. Tudi moja priredba tajvanske ljudske YUE GUANG GUANG zazveni kot je treba – ne upam se jih še vprašati, če jim je sploh všeč. Tajvanska ljudska v priredbi slovenskega skladatelja?

 
 

Sobota, 8. decembra 2012

 

Dopoldne sem končno malo prost, da odgovorim na kar nekaj elektronske pošte, ob 14h pa imam vajo z dekliškim zborom. Zanimivo je, da jim zelo leži izgovorjava rezijanščine, tudi melodije Merkujeve priredbe ljudske Zeleni polog so jim blizu, precej dišijo po pentatoniki. Najtežje skladba – Doxologia jim gre očitno najboljše – motivacija je naredila svoje, tudi Kralj in Acclamatio nam gresta zelo dobro. Sicer nikoli ne vem kako se bo oglasila izgovorjava besede »Kralj« - vendar se zelo trudijo in smo že blizu zadovoljive rešitve. Na večerni vaji utrjujemo doseženo in pri mnogih skladbah naredimo še korak naprej.

 
 

Petek, 7. decembra 2012

 

Ob 11h sem imela srečanje s Clare Chen, direktorico organizacije Vocal Asia. Organizacija povezuje Kitajsko, Taiwan, Japonsko, Singapur in Korejo. Zaenkrat so se osredotočili na izmenjavo in populariziranje a cappella petja pop-a in jazz-a po vzoru The Real Group in King's Singers-ov (obe skupini sta že večkrat gostovali v Aziji, sedaj pa bi radi nadgradili še s popularizacijo zborovskega petja in resnejšega repertoarja. Taipei Male Choir počasi postaja nekakšna zborovska šola, saj so pred nekaj leti ustanovili tudi Taipei Youth Choir s katerim pripravljam koncert. Zbor se povezuje tudi s šolami in tako pridobiva pevce. Nekaj podobnega bi radi naredili tudi v Šanghaju, zato z zanimanjem prisluhnejo mojim izkušnjam pri vzpostavljanju zborovske piramide v Zavodu sv. Stanislava. Clare Chen je zelo energična gospa, z veliko energije in idej. Domeniva se za ponovno srečanje že v februarju, ko pride na Dunaj. Ima namreč tri stanovanja – v Taipeiu, v Šanghaju in na Dunaju, ter potuje in živi med dvema celinama.

 

Po sestanku me Mona and Amy vodita do Gore čajev (Tea mountain), kjer spoznam tradicionalno gojenje in sušenje čaja ter ga seveda tudi kar veliko popijem, saj mi je predvsem zeleni čaj zelo všeč. Poučijo me, da se čaj pripravlja v majhnih čajnikih, da se prelije veliko čajnih listkov z vročo vodo, počaka samo 40 sekund in se (prvič čez cedilo) vsaj še dvakrat prelije, saj tako dobi boljšo aromo. Čajnih listi se uporabijo večkrat in vsakič je drugačen okus čaja – najboljši in najbolj zdrav je čaj iz drugega prelitja čajnih listov.

 

Zvečer je seveda spet triurna vaja. Uspe nam priti čez cel program. Neverjetno dobro že znajo Ježevo priredbo belokranjske Igraj kolce. Kot bi se jim nenadoma odprla nebesa, so začeli peti bolj odprte vokale in je seveda posledično tudi intonacija bistveno bolj bleščeča. Vesel sem, ker nam tako dobro uspeva.

 
 
Četrtek, 6. decembra 2012
 
Žal mi tukaj na Tajvanu Miklavž ni nič prinesel, pravzaprav pa lažem, vsak dan zame izredno lepo skrbi kar nekaj Miklavžev v podobi pevcev in vodstva zbora. Res so neverjetno prijazni in gostoljubni. Moram prav paziti, kaj jih vprašam ali si zaželim, ker takoj pohitijo in mi ustrežejo.
Današnje dopoldne je bilo posvečeno začetku komponiranja nove kantate za 2 solista, ženski in mešani zbor, klavir, orgle in orkester Hvalnica stvarstva na besedilo Frančiška Asiškega. Nova skladba bo prvič izvedena v maju 2013, na slavnostnem 20 letnem koncertu zborov in orkestra Zavoda sv. Stanislava ob 20 – letnici ponovne obuditve Škofijske klasične gimnazije. Prve ideje so kar same zletele na papir …
Po kosilu me Rebecca in Amy odpeljeta v National Palace Museum. Muzej je urejen v cesarski palači. Ogledamo si impresivno zbirko izdelkov iz  porcelana in dragih kamnov ter slik nastalih v 8000 letih. Neverjetni mojstri so z velikansko potrpežljivostjo oblikovali miniaturne mojstrovine do najmanjše podrobnosti, ali poslikali več 10 metrov dolge zvitke papirja s pravimi zgodbami. Za zaključek si privoščimo še tradicionalno tajvansko jed – zelo je podobna naši goveji juhi, le rezanci so debelejši, pa začimbe malo bolj pekoče – res velja: nihil sub sole novum…
Na večerni vaji se zabavamo ob prepevanju slovenskih božičnih pesmi. Najbolj se nasmejijo ob Vavknovi Zveličar dans se je rodil. Tajvanska izgovorjava slovenščine postaja čedalje bolj podobna koroškemu narečju, »r« jim še najbolj uspe malo pogrkovan … Začeli pa smo prepevati tudi mojo priredbo pesmi ljudstva Hakka. Najprej so potrebovali 10 minut, da so se vsi naučili izgovarjati besedilo, ker tega narečja večina ne pozna. Kljub trudu nisem uspel zaslišati kakšne posebne razlike – od vsega sem se uspel do sedaj naučiti po kitajsko reči hvala: sje-sje. Nisem posebno velik talent za jezike, zlasti ne za daljnovzhodne – malce sem hud nase, potruditi se moram, da osvojim še kakšno besedo.
Rebecca mi je danes razložila še eno posebnost, ki sem jo prej narobe razumel. Angleška imena si izberejo pri pouku angleščine v šoli in jih uporabljajo, kadar se predstavljajo tujcem, predvsem tisti, ki imajo za naša ušesa bolj nenavadna in težko izgovorljiva imena – vsak pa ima seveda kitajsko ime in so nanje zelo ponosni.
 
 
Sreda, 5. decembra 2012
 
Ob 11h odidem v prostore Moškega zbora Taipei. Neumorni Chunlung ima tam že sestanek s predstavnikom japonske založbe Pana Musica. Lotim se zapisa priredbe prelepe ljudske pesmi staroselskega Tajvanskega ljudstva Hakka. Naslov je V mesečini, poje pa o fantu, ki je odšel k zmajskemu kralju in pri njem dobil rožo, da jo podari svojemu dekletu. To bo moje darilo  tajvanskim pevskim prijateljem, na koncertu jo bomo zapeli za dodatek. Doma mi nikakor ni šlo od rok, včeraj pa sem dobil idejo in v dobri uri je skladba na papirju. Hotel sem ujeti njenega duha tudi v večglasju in upam, da sem uspel stopiti vsaj nekoliko v daljnoazijsko glasbo. Njihovi skladatelji prevečkrat stopajo proti zahodu (vsaj zdi se mi tako) in potem ni več posebne razlike med njihovo in našo glasbo, razen jezika, kar se mi na nek način zdi škoda.
Sledi poslovilno kosilo v zasedbi zadnjih nekaj dni, saj Leek in Jaskulsky odhajata … Kratek sprehod po nakupovalnem centru, ki me ne navduši preveč, saj izgleda kot naš BTC – ampak to je žal cena globalizacije. Vsak dan sta dva pevca moja spremljevalca – Mona in Michael (Tajvanska mladina ima pogosto zahodna imena) me peljeta h krojaču, ki me premeri po dolgem in počez, izberem še blago s tajvanskimi vzorci – pojasnita mi, da je to nujno, ker mi pripravljajo posebno presenečenje.
Zvečer pa prva vaja s Taipei Youth Choir. Po starosti so nekakšna mešanica med mojim gimnazijskim zborom in Megaronom. Nekaj zelo izkušenih pevcev z lepimi glasovi, kar precej pa je tudi začetnikov. Lepo se ujamemo. Program:

I.

Damijan Močnik

SI VOX EST CANTA

VENI CREATOR SPIRITUS

SVETONOČNE MISLI

Emil Adamič VEČERNA PESEM II

Benjamin Ipavec EJ, TEDAJ…

ljudska, prir. Zdravko Švikaršič SO ŠE ROŽCE ŽAWOWALE

ljudska iz Rezije, prir. Pavle Merku ZELENI POLOG

ljudska iz Bele Krajine, prir. Jakob Jež IGRAJ KOLCE

Damijan Močnik SLOVENSKE MELODIJE

II.

Damijan Močnik

DOXOLOGIA

KRALJ

BLAGRI

ACCLAMATIO

VERBUM SUPERNUM PRODIENS

CHRISTUS EST NATUS

Breda Šček K NEBU POVZDIGNIMO SOLZNE OČI

Andrej Vavken ZVELIČAR DAN'S SE JE RODIL

Mirko Rener BOŽIČNA NOČ

Damijan Močnik VENIT LUMEN

- - - Dodatka

ljudska, prir. Damijan Močnik KOROŠKA LJUBEZEN

Hakka chant, prir. Damijan Močnik V MESEČINI

Dolg program, za več kot 60 minut glasbe. Pravijo, da je to pri njih standard. Med vajo se sprašujem, le zakaj hočejo peti več kot polovico programa v slovenščini. Moji pevci me po vsej verjetnosti odslovijo, če jih prinesem toliko v kitajščini. Njihova želja pa pravilni izgovorjavi je neverjetna. Blazno so disciplinirani in naredijo vse, kar jim rečem. Nekatere besede so zanje skorajda nemogoče, recimo: »vztrepetala«, pa jim vseeno kar dobro uspeva. Vseskozi se trudimo peti bolj svetlo, saj govorijo zelo temno, mnogo vokalov je usmerjeno nazaj in zato je intonacija večkrat precej zastrta. Hitro so učljivi, in dekletom gre že mnogo bolje, saj sem imel z njimi že dve vaji. Program sem sestavil po njihovih željah in moji glasbi dodal še nekaj slovenske romantike in priredb ljudskih pesmi, ter malo božično kantato Venit lumen dopolnil s tremi slovenskimi božičnimi hiti in spremljavo priredil za godala.

Ozračje na Tajvanu je včasih vsaj malce komično, saj se v tej, pretežno budistični deželi, po trgovinah in ulicah razlegajo ameriške in evropske božične melodije, sem ter tja pa te preseneti še rdeča božičkova kapa na glavi prodajalca.
Še dobro, da sem se odločil za pisanje dnevnika, ker se toliko dogaja, da zadnji dan verjetne ne bi več vedel, kaj se je kdaj zgodilo in kako so se vzpostavljali moji vtisi o tej daljni, a izredni zanimivi deželi.
 
 
Torek, 4.  decembra 2012
 
Zjutraj si še nekajkrat dobro ogledam partituro skladbe Morje, malo po 11. uri pa se odpeljemo proti dvema impozantnima stavbama: Narodnemu (državnemu) gledališču (National Theater) in Narodni (državni) koncertni dvorani (National Concert Hall). Najprej imamo kosilo, pri katerem se nam (skladateljem – dirigentom in vodstvu zbora) pridružita direktorica Taiwanske Filharmonije Joyce Chiou in predsednica organizacije Vocal Asia Clare Chen. Zelo ju zanimajo naši profesionalni dosežki. Gospe Chiou izročim zgoščenke z mojo glasbo, zanimajo pa jo tudi moje kantate in Pasijon, zato se dogovoriva, da jih ji pošljem takoj, ko spet pridem domov – in se v mislih tolčem po glavi, zakaj sem partiture pustil doma na mizi, čeprav sem imel že pripravljene, da jih vzamem s sabo. Z gospo Chen pa se dogovoriva za poseben sestanek, ki bo verjetno v petek.
 
Sledi generalka. Z zanimanjem prisluhnem skladbam mojih kolegov. Busto in Orban v svojem prepoznavnem slogu, nič kaj drugače Consolacion, Caldwell, Stanhope in Kinoshita (edina dama med samimi moškim) – lepo zveneče, več ali manj tonalno, kvintakordi in septakordi z dodanimi vmesnimi sekundami; zelo barvito, vendar vse po vrsti bolj kot ne otožno in sanjavo, žal včasih tudi brez jasne oblike, 5 minut dolga skladba brez kontrasta, pa je tako za izvajalce kot publiko bolj kot ne utrujajoča ... Sykulski je precej narobe razumel (namenoma?) želje naročnika in namesto 5 minutne skladbe napisal 20-minutno skladbo za 8-glasni moški zbor in tolkalca. Zbor so okrepili z bivšimi pevci – s 73 člansko zasedbo (običajna – 36 pevcev) je šlo lažje. Skladba ima nekatere zelo zanimive dele, ki včasih spominjajo na Pendereckega, včasih pa na Goreckega – torej zelo raznorodna glasba. Z Leekom se strinjava, da bi jo bilo potrebno skrajšati za tretjino, pa bi veliko bolje izpadla. Povsem me je razočaral Gjeilo, z verigo kvintakordov v celinkah in polovinkah, občasno harmonsko prav slabo zvezanih … Leek je prepričal z zanimivo melodiko, ritmiko in vzpostavil učinkovit kontrast med aleatorično oblikovanimi deli ter tradicionalnim zapisom, z energično skladbo je razburkal »morsko gladino« Matsushita, z dialogom med tajvansko ljudsko glasbo in jazzom pa navdušil Ming-Chieh. Zadnje tri omenjene skladbe, pa tudi moja, so doživele na koncertu očitno najboljši sprejem pri publiki, z dolgimi aplavzi in vzkliki odobravanja. Moja skladba Morje se zaokroži z vodeno improvizacijo, pevci pa se kot morski valovi pojoč z odra »razlijejo« v dvorano in vse skupaj se zaključi s fortissimo akordi. Učinkovalo je kot popolno presenečenje, nekatere ženske v prvih vrstah so se prijele za glavo in odprtih ust pričakovale bogve kaj … Ko pa so zvoki izzveneli, so ploskale z dvignjenimi rokami. Zbor se je res potrudil, sledil vsem mojim kretnjam, slovenščino izgovarjal odlično, predvsem pa sem vesel, ker jim je bila skladba iskreno všeč in so jo vzeli za svojo.
 
Koncert je bil popoln uspeh, zbor je z dirigentom opravil velikansko delo, popolnoma primerljivo s projektom »Sun songs« zbora Kamer. S. Leek jim je kot podpredsednik IFCM-a predlagal, da ta projekt predstavijo na prihodnjem Svetovnem simpoziju za zborovsko glasbo, ki bo v Seulu. Dvorana, ki sprejme prek 2000 ljudi je bila skoraj polna navdušenih poslušalcev. Zborovska glasba po zahodnem vzoru z velikimi koraki stopa tudi na azijska tla.
 
Po koncertu je sledila zakuska, podpisovanje not, koncertnih listov, slikanje skorajda z vsakim pevcem posebej in potem v hotelski sobi klepet z obema skladateljskima kolegoma, Stephenom in Jacekom ter Chunglungom in dirigentom Niehom še dolgo v noč oz. zgodnje jutro.
 
 
Ponedeljek, 3. decembra 2012

 

Po zajtrku se odpravim na kratko raziskovanje okolice hotela. Glavna ulica, imenovana po Roosveltu, je seveda prava avenija, polna prometa, prevladujejo nekakšne vespe, stranske ulice pa so zelo ozke, restavracija ob restavraciji, od evropskih do domačih, ponekod zaradi higiene ne bi rad jedel, da ne govorim o nekakšni tržnici, pokrito s plehnatimi ploščami, kjer surovo meso naloženo kar na ne ravno čistih deskah. Naši inšpekciji bi se zmračilo ob pogledu na ta prizor, ja pa imam s sabo primerno »razkužilo« za preventivo.

 

Na kosilo smo šli skladatelji Leek, Sykulski, Chunlung (predsednik zbora), Schi Sung (pevec) in moja malekost,  v center 101 – stolpnico visoko 508 metrov, do leta 2004 najvišjo na svetu. Jedli smo vse mogoče specialitete. Prvi pogled na jedi nikakor ni impresiven, prej bi rekel, da je odbijajoč, ko pa se znajdejo v ustih, so okusi navdušujoči. Precej drugačno, kot v kitajskih restavracijah v Evropi, vendar mi je zelo všeč. Po kulinaričnih užitkih smo se seveda zapeljali na vrh z najhitrejšim dvigalom na svetu, saj potrebuje do vrha le 45 sekund, in občudovali Taipei iz ptičje perspektive. Le kako lahko tako natlačijo toliko stolpnic in različnih zgradb… Pri večerji, kjer uživamo vsaj 10 drugačnih jedi kot dopoldne, se nam pridruži še Ko Matsushita in predstavnik japonske založbe Pana Musica.

 

Zvečer imam drugo vajo z dekliškim zborom. Izvrsten spomin imajo, lahko nadaljujem tam, kjer smo včeraj končali. Slovenščina jim gre vedno bolje, bistrimo intonacijo, zvok postaja bolj zaokrožen, predelamo vseh pet skladb: Acclamatio, Blagri, Kralj, Doxologia in Merkujevo priredbo rezijanske Zeleni polog. Odhitim v drugo stavbo, kjer imam vajo z moškim zborom.  Neverjetni so, hitro učljivi, predvsem pa blazno disciplinirani in željno čakajo vsako moj nasvet in ga skušajo čim hitreje uresničiti. Ukvarjamo se že s pravimi podrobnostmi pri izgovorjavi slovenščine, večina jih celo zelo dobro izgovarjava »r«. Intonacija postaja čedalje bolj bleščeča, posamezni deli skladbe dobijo pravi karakter. Zelo se veselim jutrišnjega koncerta.

 
 
Nedelja, 2. decembra 2012
 
Moja prva pot v Azijo se pravzaprav začne na moj 45. rojstni dan, 30. novembra s sodelovanjem pri slovesnosti ob 490. letnici smrti Jurija Slatkonje v stolnici sv. Štefana na Dunaju. Oba komorna zbora Škofijske klasične gimnazije, Dekliški in Mladinski mešani zbor sv. Stanislava pod vodstvom kolegice Helene Fojkar Zupančič med drugim izvedeta mojo Novo mašo 1997 za sopran solo, dekliški in mešani zbor, 3 trobente in orgle. Res je bil poseben užitek muzicirati in dirigirati moji mladini v tej starodavni in čudoviti katedrali (gotika je moj najljubši arhitekturni slog preteklosti) in prisluhniti moji glasbi, ki je odlično zazvenela pod Heleninim vodstvom.
 
Naslednje jutro se začne z zapletom, saj je načrtovani let iz Dunaja v Frankfurt odpovedan oz. prestavljen za uro in pol. Tako se podre ves nadaljnji načrt potovanja preko Pekinga v Taipei. Prijazna uslužbenka Austrian Airlines se res potrudi in tako še pravočasno prfrčim na Taiwan preko Tokia. Tri ure po prihodu me čaka prva tajvanska večerja (gostitelji me ekspresno naučijo jesti s paličicami) in potem že prva vaja. Začnem z ženskim delom zbora »Taipei Youth Choir«, saj bomo nekaj skladb na koncertu izvedli samo z žensko zasedbo. Hitro se ujamemo, dekleta so res neverjetno disciplinirana in se maksimalno trudijo pravilno izgovarjati slovensko besedilo moje skladbe Blagri. Gre jim naravnost odlično, težave imajo samo z r-jem in nekaterimi kombinacijami soglasnikov. V uri in pol predelamo poleg Blagrov še Acclamatio in Kralja. Kar dobro so pripravljena – predvsem pa me zanima, koliko se bodo zapomnila do jutri, ko imamo drugo vajo.
 

Ko končam z dekleti, moram hitro na vajo zbora »Taipei male choir«. Lotili so se neverjetnega projekta. Naročili so 13 novih skladb za moški zbor na temo »Morje«:

Ola Gjeilo: Boundless, Reijo Kekkonen: The Moon and the, Steaphen Caldwell: Mid Ocean and War Time, Paul Stanhope: Sea Grave, Stephen Leek: Deep Water, Jacek Sykulski: Sea Wind Symphony, Alejandro D. Consolacion II: Ave Maris Stella, György Orban: Ave Maris Stella, Ko Matsushita: Mirabilia Domini in Mare, Damijan Močnik: Morje, Makiko Kinoshita: Umi, Javier Busto: Ozeano, lin Ming-Chen: Kangdaw Riyar.  Znašel sem se v impresivnem seznamu skladateljev. Svoje skladbe bodo poleg mene dirigirali še Leek, Sykulski in Matsushita. Stephena Leeka in njegovo glasbo sem občudoval že leta 1996 na 4. Svetovnem simpoziju za zborovsko glasbo v Sydneyu, včeraj pa sem klepetal z njim na večerji … neverjetno.

 

Že pred več ko letom sem dokončal skladbo Morje na besedilo Lojzeta Krakarja – želeli so namreč skladbo v slovenščini.

Morje, ocean…

Velika sinja dlan, ki
jo ponuja vesoljstvo stvarstvu,

večno zlata njiva,
zorana zjutraj in zvečer že zrela.

Sijoča noč, posuta z
zvezdnim prahom,

brezkončna cesta, ki
po njej se pride do sreče ali smrti.

Morje, ocean...

 

Taipei Male Choir velja za enega najboljših azijskih moških zborov, izvrstno so pripravljeni, izgovorjava slovenščine je zelo dobra. Skladba ima dve različici konca, odločimo se za improvizacijsko, ko se pevci pojoč z odra kot morski valovi razlijejo po dvorani. Intonačno odlično razčistimo nekatere zapletene polikorde in iščemo prave zvokovne odtenke za vsebinsko različne dele skladbe. Res je pravi užitek delati z njimi.

Po dolgem dnevu, pravzaprav dveh s spancem na več manjših obrokov, se končno prileže nekoliko daljši nočni počitek.

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Powered by Cubecart | © 2005 Astrum | Vse pravice pridržane | www.lytee.com | www.dspot.si