Uporabniško ime:

Geslo:



Ste izgubili geslo?
Nova stranka?
  • Artikli: 1698
  • Skupin: 174
  • Zadetkov: 0
  • Cene v: EUR, SIT
Izberite jezik:
 Slovensko
 English
Košarica:
V košarici imate
0 artiklov
Iskanje:

Dogodki


< prikaži vse dogodke

MAY
14
2006
Matija Tomc: STARA PRAVDA V okviru Vokalnega abonmaja Slovenske filharmonije je bila na 8. koncertu izvedena kantata Stara pravda za soliste, zbor in klavir skladatelja Matije Tomca.

Slovenski komorni zbor, Zbor Consortium musicum, solisti baritonista Rok Bavčar in Matevž Kink, basista Tadej Osvald in Janko Volčanšek, Zvone Hribar kot recitator, pianistka Tatjana Kaučič ter dirigent Mirko Cuderman so v Veliki dvorani Slovenske filharmonije 14. maja 2006 ob 19. uri izvedli Tomčevo Staro pravdo, kantato za soliste, zbor in klavir. Izvedbo bodo lahko ocenili številni glasbeni kritiki, ki so bili navzoči na koncertu, s te strani pa pohvala izvajalcem in neutrudnemu dirigentu, ki je (spet) postavil monumentalno delo na oder.

 

Skladba je začela nastajati leta 1954 in je bila namenjena za 10. obletnico obstoja (1956) Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič. Izvedena ni bila velikokrat: v Zagrebu, Celju in Trbovljah (APZ TT); izvedlo jo je društvo Consortium musicum in izvedba na včerajšnjem koncertu.

 

Na tem mestu naj citiramo nekaj zapisov ob rob prvi izvedbi:

 

Edo Škulj v Tomčevem zborniku zapiše: "Po izvedbi Stare pravde, se je razvila znana debata, ker je baje Radovan Gobec zlati venec, ki ga je dobil po koncertu, poklonil skladatelju, ki je sedel sredi parterja. Slovensko časopisje je kulturni dogodek zamolčalo. Zato je ob smrti Radovana Gobca leta 1995 nekdanji apezejevec Matjaž Kmecl v NZ [Naših zborih 47 (1995), 1] zapisal: "Nekaj tematskih programov slovenskih ženitovanjskih pesmi in balad je Gobčeve ambicije z zborom kmalu pripeljalo na prag velike kantate, ki jo je Tomc po Aškerčevi Stari pravdi uglasbil posebej zanj. Na brezštevilnih vajah, na katerih so morali biti pevci enako zagrizeni in vztrajni kot njihov dirigent, bile pa so v nekdanji študentski vili za Unionom, že zdavnaj je ni več, so potem zmogli tudi to - uspeh na koncertu je bil velikanski. Toda partijska budnost je bila leta 1956 še zmeraj zelo velika, tako da so Gobca in vodstvo zbora zaradi Tomčevega duhovništva poklicali na pranje glave. Že nekaj let pozneje, kaj šele danes, bi si bilo kaj takega komaj mogoče predstavljati, takrat pa je bila zadeva mučna in depresivna - povzročila je razpad zbora v začetni, desetletje trajajoči povojni formaciji." Zanimivo pa je, da Matjaž Kmecl ni tega zapisal le leta 1995, ampak je nekaj podobnega objavil že leta 1957 v Tribuni: "Slovensko časopisje je s provincialnim stoicizmom prešlo izvedbo Tomčeve Stare pravde, kulturni dogodek, ki je v marsičem presegel vse provincialne okvire. Prva izvedba originalnega, 180 strani obsegajočega notnega teksta za zbor, soliste, recitatorja in klavir se je s tem obarvala z barvo tretjerazrednosti, kljub veliki in polni vsebini. Takšni grehi se težko odpuščajo."

 

Strokovno pohvalo je zapisal Marjan Lipovšek v SGR [Slovenska glasbena revija 3 (1955), 41): "Glede Tomca sem že v prejšnji številki SGR povedal, kar mislim, da je treba. ["Kolikor vem, nima Matija Tomc svoji nadarjenosti, delavnosti in že storjenemu kompozitornemu delu ustrezajoče primerne zaposlitve. Odriniti takšnega skladatelja v Domžale na nižjo gimnazijo je slepota prve vrste. Tako se kultura ne podpira. Še vedno imamo možnost zaposliti ga, da nam bo s svojim velikim znanjem res koristil. Izgleda, da je ravno to potiskanje ob strani krivo, da se Tomc ni razvil, kakor je treba."] Nedvomno je on za Adamičem naš prvi zborovski komponist. To je potrdila tudi njegova skladba. V sijajno zvenečem zborovskem stavku je Tomc našel svojo interpretacijo Aškerčeve pesnitve. Delo ima močne dramatične akcente in prekrasna lirična mesta. V celoti je skladba pomanjkljiva le v tem, da - spričo zborskega - precej borni klavirski [part] ne ustreza mogočnosti vokalne koncepcije. Če bi Tomc klavirski part preinstrumentiral, bi bila to ena najboljših velikih skladb, ki smo jih dobili po vojni." Po tej strokovni pohvali se Lipovšek obregne ob nestrokovno kritiko: " Kritika tega dela ni pravilno ovrednotila. Žal so se vmešali v oceno novinarji, ki so z diletantskimi opazkami skušali ne samo omalovaževati skladbo, temveč so Tomcu podtikali neke 'pobožne' namene, ki jih on brez dvoma ni imel. Pri tem so klatili takšne neumnosti, da je bilo nam glasbenikom seveda jasno ko beli dan, kam pes taco moli. Široka publika pa, ki ima rešpekt pred glasbenimi problemi kompozicije, pa seveda tudi pred novinarjem, zlasti če je glavni in odgovorni urednik enega od dveh največjih časopisov, rada verjame, da je tako, kot je novinar zapisal, zlasti ker je udobnejše in varnejše rep med noge stisniti. Tako pa je storila večina naše kritike." [SGR 4 (1956/57), 13].

 

Glasbena zbirka NUK pa hrani še zasebno pismo Marijana Lipovška Matiju Tomcu, kjer je Lipovšek Tomcu pisal: "Toda verjemite mi, ne glede na moje opazke je Vaše delo v vokalno instrumentalni vrsti daleko najpomembnejše, kar jih po vojni imamo. To je kvaliteta, ki se postavi ob strani vsakemu našemu delu: Škerjanc, Lajovic, da sploh ne govorim o mojem Orglarju. Mislim, da veste, kako iskreno to mislim. In to o delu kot celoti, medtem ko so zborovski parti za nas druge v tej kvaliteti nedosegljivi. S tem Vam dokončno povem svojo misel o Vašem delu."

 

 


 

Objavljeno: 10:30, 15.05.2006

 


 

VIRI SLIKOVNEGA GRADIVA (od zgoraj navzdol):
1. notranja prva stran programske knjižice

 


 

Powered by Cubecart | © 2005 Astrum | Vse pravice pridržane | www.lytee.com | www.dspot.si